V čebelarstvu sem poklicno deloval v letih 1981- 1991. Že 5 let prej sem postal čebelar, včlanjen v ČD Litija, kjer me je kot najstnika uvedel v to dejavnost eden najboljših in prepoznavnih litijskih čebelarjev Alojz Petek. Čebele v AŽ panjih sem imel v starem čebelnjaku na kmetiji pri Arh na Širmanskem hribu nad Litijo, s Petkom pa sva nekaj let tudi skupaj upravljala društveni čebelnjak, ki je bil takrat v Gradiških Lazah.
V letu 1980 sem deloval v Selekcijsko vzrejnem centru pod Rožnikom v Ljubljani, ki je bil v lasti in upravljanju tedanje ZČDS (Zveza čebelarskih društev Slovenije). Tam sem bil tesen sodelavec inž. Vladislava Krausa in Jaroslava Havlina, čeških strokovnjakov s področja selekcije in vzreje čebeljih matic, ki sta pri nas na povabilo ZČDS uvajala nove prijeme na tem področju. Vpeljala sta me tudi v instrumentalno osemenjevanje matic, znanje pa sem kasneje izpopolnjeval na Češkem na njunih vzrejevališčih, v svojem čebelnjaku in v sodelovanju z VUVČ (Výzkumný ústav včelařský) v Dolu pri Pragi. http://www.vcelarstvihavlin.cz/genetika.html
Razvil sem plemenilček z razklopljivim satnikom, prirejenim meram polovične LR naklade, ker sem od leta 1980 naprej čebelaril v LR panjih. Ta izvedba plemenilčka omogoča uporabo satja tudi v gospodarskih panjih, ob koncu vzrejne sezone, kar pomeni uporabno reševanje čebelje zalege in čebel iz plemenilčkov. Zalega se lahko namreč kasneje dodana v panje nemoteno poleže in čebelje družine ob koncu sezone dodatno obogati z mladimi čebelami. Te plemenilčke (200) je uporabljal ali pa jih morda še danes tudi KIS (Kmetijski inštitut Slovenije), načrt zanj in predstavitev pa je v moji knjigi »Zreja čebeljih matic«.
Že leta 1981 sem zdravil varozo z mravljinčno kislino, namočeno v kartonskih tamponih, o čemer sem se razpisal tudi v Slovenskem čebelarju in opravil mnogo predavanj na to temo v številnih čebelarskih društvih v tedanji Jugoslaviji. Zdravljenje sem povzel po češkem zgledu, predvsem pa po predhodnem tesnem sodelovanju z Jaroslavom Havlinom in Vladislavom Krausom (Čižova, Borečnice).
Od leta 1981 do 1985 sem bil zaposlen kot pospeševalec čebelarstva v Medexu. Pod mojim vodstvom je pri tem podjetju stekla masovna vzreja čebeljih matic, ki je v zgolj nekaj letih dosegla proizvodnjo 10 000 matic v sezoni, kar je bilo tedaj odmevno tudi čez meje naše tedanje države. Glavna vzrejevalca, ki sta delala za Medex in bila zaslužna za to obsežno vzrejo sta bila vrhunska čebelarja Janko Pislak in Mirko Pavlin. Pri proizvodnji je bil glavni poudarek na rasni čistosti, kar je pomenilo, da so bile predmet vzreje kranjske matice, kupci pa so bili čebelarji iz cele Jugoslavije, pa tudi iz tujine. Velika in odmevna novost je bila tudi prodaja zrelih matičnikov, ki smo jih tržili v pasivnih inkubatorjih iz stiropora, v katerih so bili matičniki (25) vstavljeni v mehko poliuretansko peno.
Z ing. Ludvikom Klunom (zunanji sodelavec Medexa) sva v letu 1981 kot Medexova izvedenca priredila načrt AŽ panja v standardnega, kar je bilo nujno pri tedanji zelo raznoliki in neorganizirani panjski proizvodnji. Ta je predvsem oteževala prirejanje tovornjakov v prevozne čebelnjake, ki so morali ustrezati tudi cestno prometnim predpisom. Pri tem so nama pomagali nekateri proizvajalci čebelarske opreme, predvsem Jože Rihar iz Gaberij pri Dobrovi. Načrt deset satnega AŽ panja so izrisali dijaki z mentorjem v tedanji srednji tehnični šoli Litostroja v Ljubljani.
V letih 1981- 1985 sem pri Medexu vodil opazovalno službo gozdnega medenja, ki je imela ob opazovalnicah na Pohorju, zgornji Savinjski dolini in Kočevskem Rogu tudi opazovalnico v Crnem lugu v Gorskem Kotarju na Hrvaškem. Podatki so bili dnevno obnovljeni in objavljeni v časopisu Delo in dnevnih obvestilih Radia Ljubljana, veliko čebelarjev pa se je obračalo za podatke o medenju tudi name osebno. V Medexu sem bil nekaj let član komisije za določanje sortnosti medu.
V maju leta 1984 sem kot strokovna oseba Medexa deloval v Keniji, kjer sem se spoznaval s čebelarstvom vzhodne Afrike in delal z afriškimi čebelami. Tam so po naših načrtih izdelali 40 LR panjev in jih naselili s čebelami. Ob omenjenih panjih so bili v postopku raziskave tudi prirejeni tradicionalni letvični panji KTBH (Kenya Top Bar Hive) in nekaj tradicionalnih votlakov. Tja me je poslala Gospodarska zbornica Slovenije. Sodeloval sem s koncernom Kenya National Trading Corporation – KNTC, ki je imel v načrtu razvoj kenijskega čebelarstva, oblika sodelovanja pa je bila prenos znanja in tehnologije (Know-how). Ugotovitve in izkušnje s tropskim čebelarstvom, predvsem pa rasami medonosne čebele v vzhodni Afriki, sem opisal v nizu člankov z naslovom PROJEKT KENIJA v glasilu »Slovenski čebelar« oziroma v prilogi Bilten hp Medex ter drugih občilih.
V letih 1981- 1991 je izšlo v glasilu SLOVENSKI ČEBELAR veliko mojih strokovnih člankov, med drugim sem pisal tudi rubriko »Čebelarjeva mesečna opravila«. Na Radiu Ljubljana sva z novinarko Ivanko Polanec posnela številne radijske oddaje za čebelarje, zlasti v Jutranjem programu in pri Kmetijskih nasvetih. Večina oddaj je bila posnetih v živo bodisi v studiu ali na terenu. Leta 1987 sem imel v Varšavi samostojni prispevek na kongresu APIMONDIE, svetovne čebelarske organizacije z naslovom »Vzreja čebeljih matic v domovini kranjske čebele«. Takrat sem bil v službi v HMEZADU, Mlekarna Arja vas, delovna enota čebelarstvo, PE Polhov Gradec. Tudi v tem podjetju sem opravljal enako delo, zaposlen sem bil kot pospeševalec čebelarstva. Moje delo je bilo razpeto med pisarniškim in terenskim, saj sem se neposredno, torej v praksi ukvarjal z uvajanjem novih tehnologij v čebelarstvu in zdravstveno zaščito čebel, kar je pomenilo, da sem tudi zdravil čebele na terenu. Odkupoval sem tudi med na terenu in ga organoleptično ocenjeval in prevzemal.
Eno temeljnih del kot pospeševalca čebelarstva je bilo izobraževanje čebelarjev. Izpeljal sem mnoga predavanja in seminarje v Sloveniji in po skoraj celotnem ozemlju Jugoslavije. Tesno sem sodeloval s številnimi čebelarji in čebelarskimi društvi in izvedel tudi veliko praktičnih seminarjev in tečajev na terenu. Teme teh tečajev so se največ dotikale vzreje čebeljih matic, ki so zajemala pripravo starterjev in rednikov, odbiro, presajanje ličink, polnjenje plemenilnih enot, označevanje matic in priprava matic na transport. Praktične tečaje sem izvajal tudi v VZREJNO SELEKCIJSKEM CENTRU ZČDS pod Rožnikom in na svojem čebelnjaku.
12 let sem tesno sodeloval s krovno slovensko čebelarsko organizacijo ZČDS, kjer sem bil član več komisij, pisec člankov in čebelarski predavatelj. Bil sem tudi član izdajateljskega sveta in uredniškega odbora glasila slovenskih čebelarjev »SLOVENSKI ČEBELAR«.
V letih mojega aktivnega poklicnega delovanja v čebelarstvu sem spoznal mnogo ljudi, ki so obogatili moje življenje in postali del njega. Če bi jih naštel vse po vrsti, bi ta spletna stran izgledala kot telefonski imenik, toliko imen se je nabralo po celi Sloveniji, tedanji Jugoslaviji, državah Evrope in tudi nekaj izven nje. Nobenega ne bom omenil, ker bi s tem prizadel tiste, ki jih ne bi … Hvala vam vsem!